Istrsko govedo ali boškarin je avtohtona pasma goveda, ki naseljuje istrski polotok. Na slovenskem ozemlju je bila reja istrskega goveda omejena na področje slovenske Istre. Številni fosilni ostanki pričajo o prisotnosti pragoveda, ki je prednik istrskega goveda, že med ledeno dobo!

Naš boškarin z imenom “Šaražin” oziroma ljubkovalno “boško” je vesel vsakega obiskovalca in uživa ob čudovitem razgledu na Sečoveljske soline in Piranski zaliv.

Zgodovinski predled in razvoj

Današnje istrsko govedo izvira iz podolske pasme, ki se je iz Podonavja širila v Rimski imperij z rimskimi legijami. Genske analize so pokazale, da je kljub podobnosti z različnimi podolskimi pasmami istrsko govedo samostojna pasma. Industrializacija kmetijske pridelave, prihod mehanizacije, družbena gibanja na podeželju in gospodarska usmerjenost v turizem sredi 20. stoletja so povzročili opuščanje istrskega goveda. V slovenski Istri je istrsko govedo povsem izumrlo. Z ukrepi za ohranitev in oživitev obstoječe populacije in ponovno revitalizacijo so v letu 2012 uvozili 10 brejih plemenskih telic, ki predstavljajo matično čredo za ponovno razširitev istrskega goveda v Sloveniji. Potomec teg telic je tudi naš “boško”.

Vztrajnost  in trma

Istrsko govedo je pozno zrela pasma, saj odraste pri starosti 6 do 7 let. Ima dolgo življenjsko dobo, saj se za delo in razmnoževanje lahko uporablja do 20 let. Odrasli voli dosežejo težo cca. 1200 kg, višino vihra pa 150 cm. Poseben pečat jim dajejo veliki rogovi v obliki lire, ki so lahko dolgi do 1,50 m. Istrsko govedo je po naravi umirjeno, prijazno, vztrajno, ubogljivo in skromno, kar je odraz 100-letne reje boškarina kot delovne živali s skromnimi potrebami po krmi in brez večjega zanimanja za proizvodnjo mleka. Uporabljali so ga predvsem za oranje in druga opravila.